Ker po plebiscitu (1920) ni mogel več ostati na avstrijskem Koroškem, je postal župnik na Selah, kjer je župnikoval od 1921 do 1941, zatem pa še od 1945 do smrti. Med 2. svetovno vojno so ga Nemci izgnali na Hrvaško in v Bosno, od tam je preko Beograda odšel v Stično (1942), kjer je dočakal konec vojne in se vrnil na svoje ljubljene Sele.
Meško je začel pisati že v gimnaziji – najprej pesmi, potem prozo. Kmalu je postal sodelavec Ljubljanskega zvona, Doma in sveta ter drugih revij, njegove knjige pa so izhajale pri Slovenski matici in Mohorjevi družbi. Pisal je črtice in novele, romane in legende, eseje in portrete, napisal je več dramskih besedil z narodnostno, kmečko in versko vsebino ter številne spominske zapise. Med mladino so ob svojem času vzbudila posebno pozornost mladinska dela, ki jih je zbral v šestih zvezkih z naslovom Mladim srcem.
Meško je na Selah preživel domala 39 let in spomini nanj so še vedno živi in nepozabni. Spominjajo se ga domačini, v slovenjgraškem župnišču je Jakob Soklič uredil Meškovo spominsko sobo, sobo so uredili tudi v župnišču na Selah, Koroška osrednja knjižnica dr. Franc Sušnik pa hrani številne Meškove rokopise in pisma.
Leta 1924 je slovenjgraški mestni svet razglasil Ksaverja Meška za častnega občana mesta Slovenj Gradec, mestna čitalnica pa za častnega člana. V Slovenj Gradcu so leta 1930 preimenovali Cerkveno ulico v Meškovo. Mestna knjižnica je leta 1974 splošnemu imenu dodala še njegovo ime – Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec. Leta 1984 je kipar Rade Nikoliči zdelal Meškov doprsni kip; portret so ob 120-letnici njegovega rojstva in 30-letnici smrti postavili pred špitalsko cerkvijo sv. Duha v Slovenj Gradcu.
V prostorih Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu je urejena spominska soba, v kateri si lahko ogledate njegove osebne predmete, del njegove knjižnice ter primere objav njegovih leposlovnih del Na poljani, Kam plovemo in Ob tihih večerih, Mladim srcem in drugo. Na območju Sel in Vrh pa je označena Meškova pohodniška pot, ki poteka od cerkve sv. Roka do cerkve sv. Neže po poteh, ki jih je Meško kot duhovnik sam velikokrat prehodil.
Vir: http://www2.arnes.si/~omislinjamb/projekt5/zivljenje.htm