Pismo objavljamo v celoti
"Smo manjša šola z 32 učenci in izvajamo osnovnošolski program z nižjim izobrazbenim standardom. Ravno naša majhnost je za učence prednost, ker v varnem in vzpodbudnem okolju lahko razvijajo svoje sposobnosti."
"Radi bi vam sporočili, kako zelo smo bili veseli, ko smo s 4. januarjem lahko začeli s poukom v šoli. Dobro smo se organizirali, veliko pogovarjali, povezali z zdravstvenim domom, spremljali delovanje tistih, ki so delovali tudi med epidemijo. Z zdravstvenim domom smo se dogovorili za redno tedensko testiranje že 4. januarja, čeprav takrat navodila ministrstva niso bila takšna, smo bili edina šola v Sloveniji, ki je takrat izvajala redno tedensko testiranje vseh zaposlenih. Preprečili smo širjenje okužb in tudi večkrat kadrovsko oslabljeni delovali ves čas."
"S poslanimi risbicami naših učencev vas vabimo, da vstopite v otroški svet, njihovo čutenje, razumevanje, kako eksistencialno pomembna je šola za otroke s posebnimi potrebami, ki je mnogo več kot le zbir znanja, je nemalokrat njihov dom, varnost, svoboda, sprejemanje, prijateljstvo in ljubezen …Otroške risbice neposredno zrcalijo njihovo resničnost, čas pred in po zaprtju šole ter njihovo doživljanje ter prilagajanje na spremembe, ki jih je prinesel koronski čas. Zrcalijo tudi pomembnost in daljnosežni vpliv vaših odločitev na sedanjost in prihodnost njihove in nenazadnje naše skupne dobrobiti."
"Na vas se obračamo brez kakršne koli politične agende, pred vas razgrinjamo glas otroka, 90 risbic, vsaka unikatno ustvarjena, s kratkimi, pripisanimi mislimi, pozdravi."
"Ne protestiramo, samo radi hodimo v šolo. Naj bo ta misel vabilo k ogledu in prebiranju risbic naših otrok."
"Naj na koncu dodamo še, da ste prisrčno in iskreno vabljeni k nam tudi na obisk, druženje, ogled naše šole, s priložnostjo spoznati, kako delujemo, živimo, sobivamo drug z drugim, s kakšnimi izzivi se srečujemo in kako nam lahko s svojo majhno pozornostjo veliko pomagate."
Tim Osnovne šole Juričevega Drejčka
Vrnitev v moj šolski vsakdan. Spet se bom lahko vozil s skirojem, s šolsko torbo na ramenih in spet se bo lahko jezila mama, ko v njej ne bo našla zvezka za gospodinjstvo. Upam, da ne odkrije skrivnega predala za sladkarije. Na risbi je moj razred z okroglo mizo. Za njo sedimo, kadar skupaj izdelujemo plakat, ustvarjamo in se dogovarjamo o rešitvi kakega problema. Vsak od nas je pomemben s svojim predlogom. Podobno kot v parlamentu. Tako razumem demokracijo. Tudi zato sem rad v šoli. 
Rišem svoj avtoportret. S čopiči, risalnim platnom, ob spremljavi glasbe, ki me inspirira. Doma nisem risal. Prsti se niso hoteli premikati, bil sem utrujen in prazen. Čakal sem. S pomladjo je prišla šola in z njo nazaj življenje v moje roke. Poglej me. Pozdravljam te! Hvala, da sem lahko v šoli. 
Rada sedim v šolski knjižnici in listam knjige. Zanima me vse o Sloveniji. Potem pripravljam kvize za svoje sošolce. Na daljavo sem pogrešala vznemirjenje ob iskanju pravilnih odgovorov. Nisem se imela s kom veseliti. Vsak kotiček v razredu poznam. Vem, kje so zloženi zvezki, učbeniki, knjige in ostali pripomočki. Rad imam red in predvidljivost. Korone me je strah. Zarezala je v moj vsakdan in ga obrnila na glavo. 
Komaj sem čakala, da se konča šola na daljavo. Učila sem se uporabljati teamse, svoje sošolce sem videla samo preko ekranov. Čuden je ta računalniški svet. Kot privid! Obljublja bližino, a ko sežem po njej, se razblini kot milni mehurček. 
V šoli se vedno nekaj dogaja. Doma mi je bilo dolgčas. Zdaj, ko sem nazaj, komaj čakam, da bom lahko spet igral nogomet. Pogrešam svojo staro šolo z izleti in nogometnimi tekmami. 
NK Maribor je zakon! S sošolci obožujemo nogomet. Oblečemo se v vijola drese in lovimo žogo po zelenici. Naš učitelj je odličen trener. Kako si želim, da bi lahko vsaj enkrat zopet zabil en gol! Pa tako pridno smo trenirali. Bil sem med boljšimi v ekipi. Želim si svojo staro šolo nazaj. Tisto pred korono. 
Moji smeškoti so mavrični. Taka je moja šola in jaz. Mavrična! Kak dan je več rdeče, ko s pogledom ujamem sošolca. Pa rožnata, ko si nadenem svoj najljubši pulover. Modre so tudi oči mojega sošolca. Zelena, rumena, oranžna je na zemljevidu. S prstom potujem in si zamišljam, da sem (tako kot lani) s sošolci na Pokljuki. 
Moja šola – kako rada imam matematiko! In vonj po kredi, tisočkrat pobrisanih in znova napisanih računih. Rada tekmujem v poštevanki. Pogrešam vznemirjenje, smeh in zadovoljstvo ob uspehu na daljavo. Pohvala v šoli mi daje krila, na daljavo je ne morem ujeti. 
